Skokica v mreži
V ponedeljek smo s Penanga odjadrali proti otočju Langkawi. Okrog štirih zjutraj sem dvignil sidro in potem še ponoči po ladijskem plovnem kanalu odplul iz pristanišča. Ribiči imajo tudi tukaj navado, da ribarijo na ladijskih dostopih v pristanišče in čez plovne poti potegnejo mreže, ki jih označijo z bliskavicami. Dobro uro sem uspešno slalomiral med bliskavicami na čolnih, dokler nisem priplul do ribiča na čolnu, ki je tudi sam slalomiral pred menoj. Poskušal sem se mu izogniti po desni, pa je on zaplul na desno. Potem sem zavil ostro v levo in je on navil plin na motorju ter zavil pred menoj še bolj ostro v levo. Potem sem spet zavil v desno in se ribiču izognil v velikem loku … in Skokico zapeljal v neoznačeno mrežo. Takoj sem ustavil motor, da se mreža ne bi zapletla v propeler. S svetilko sem svetil po morju, da bi videl, kam je napeljana mreža, da bi našel izhod. In potem je ribič skupaj z mrežo, ki jo je vlekel za čolnom, zaokrožil okoli naše barke in nas dokončno ujel v svojo mrežo. Prijel se je za ograjo Skokice, kazal je na mrežo pod kobilico Skokice in kričal: »mani, mani, mani, mani«, ter kazal značilno gesto z drgnjenjem palca in kazalca med seboj. Njegov lesen čoln je ob tem butal ob trup naše barke, da se je prebudila Zlata in prišla pogledati na krov, kaj se dogaja. Čuden način ribolova ima ta ribič. Namesto rib poskuša uloviti barke za denar.
Podobno je poskušal ribič na Timorju, a od mene ni dobil denarja in tudi ta ribič ga ne bo. Zakričal sem nanj, naj se s čolnom odmakne od barke in neha butati ob trup Skokice. Ko to ni pomagalo, sem ga prijel za roko, jo snel z ograje naše barke in mu še enkrat dal vedeti, da ni dobrodošel in da naj se s svojo mrežo odmakne od nas. Zlati sem naročil, naj z reflektorjem sveti v vodo, da bom videl, kje je mreža in zagnal sem motor. Ribič je končno dojel, da denarja od mene ne bo dobil, zato je mrežo zvlekel izpod premca Skokice nazaj na svoj čoln.
Pot je bila prosta in odpluli smo lahko naprej proti severu. Zdanilo se je in ob sončnem vzhodu je bil otok Penang že deset milj za nami. Zapihal je veter z vzhoda in razpel sem jadra. Postopoma je bilo ribiških ovir na morju vse manj in jadranje je postajalo vse bolj sproščujoče. Za popestritev je bilo nekaj nenavadnih ribiških naprav vendarle še videti v morju pred nami. Ribiči v več kot dvajset metrov globoko morje postavijo ali zapičijo dolga bambusova debla, po nekaj debel skupaj, ki potem za meter ali dva štrlijo iz vode. Videli smo, da ribiči s čolni pridejo do takšne skupine debel, se privežejo nanje in potem s čolnov s palicami na trnke lovijo ribe. Najbrž takšna skupina debel privlači morske organizme in ribe, da se zadržujejo v okolici.
